Mojca Zlokarnik, razstava
Poosebljenje barve

V hinduističnih deželah obstaja praznik barve. Holi je večdnevni religiozni festival, posvečen spominjanju in obujanju hinduističnih mitov, v katerem barva odigra pomembno ritualno vlogo. Kopice močnih barvnih pigmentov, izgrajenih v stožce, polivanje z odišavljeno obarvano vodo in obmetavanje z barvnim prahom so poglavitni elementi verskega ceremoniala, v katerem barva (včasih ob prazniku tradicionalno iztisnjena iz spomladanskih rastlin, danes pa večinoma sintetično pridobljena) prevzame mistično simboliko in vlogo katalizatorja spremenljivih in nepredvidljivih naravnih sil ter materializira razkošje, ki nam ga skozi zaznavo ponuja svet.

V vsakdanjem življenju ima barva, seveda poleg osebnostnih afinitet, ki se udejanjajo pri vzpostavljanju identitete skozi slog oblačenja in bivanjsko okolje, predvsem funkcionalno vlogo. Je razpoznavni znak, ki usmerja, vodi, kaže, informira, opozarja in ponazarja (na letališčih, semaforjih, zemljevidih, statistikah, diagramih, reklamnih panojih, v izložbah itd.) in jo v teh kontekstih tudi zaznamo in doživljamo izključno v odnosu do njene uporabne vloge. Barva je v našem dnevnem izkustvu intenzivno prisotna, vedno svobodneje jo izkoriščajo moda, arhitektura in dizajn, toda bolj smo usmerjeni k njenemu dojemanju na ravni ‘objekta’, videza in površin kot skozi zapleteno in nepredvidljivo fenomenologijo njenega delovanja. Zdi se, da smo primarnega, neposrednega in živega čudenja nad fenomenom barve nazadnje deležni v otroštvu.

V umetnosti je barvo kot samostojen in izoliran fenomen tematiziralo slikarstvo modernizma, ko jo je izpostavilo v nevtralni formi ploskve, kjer je barva lahko v celoti udejanjila svoj učinek in izraznost. Slikarstvo barve je na različne načine preverjalo njene spiritualne, emocionalne, arhetipske, simbolne in drugače pomenske potenciale in jo raziskovalo v različnih pojavnih legah. Do danes se je pojmovanje barve v umetnosti bistveno razširilo in prestopilo tradicionalni okvir slikovnega formata: barva se je naselila v instalacije, na zidove, arhitekture ali pa se povsem osvobodila nosilca in s tehnološko podprtimi rešitvami ustvarila svetlobne in barvne ambiente, kjer je optično izkustvo ploskve prevedeno v tridimenzionalno senzorično izkušnjo. Kljub aktualnosti novih tehnologij v produkciji vizualnega pa njihov standardizirani razpon barvnih variacij, kakršen se kaže v enotnosti tiskovin, zamejenosti rastra in v še tako tehnično izpopolnjenih normativih pri digitalni obdelavi barve, še ne more kvalitativno enakovredno nadomestiti barvnega izkustva, ki ga skozi neposredno materialno obravnavo barve omogoča slikarstvo.

To je tudi eden od razlogov, zakaj Mojca Zlokarnik, ki se problematiki barve intenzivno posveča od študijskih časov, v svojih raziskovanjih barve vztraja pri sliki. Njene slike, za katere je značilno geometrično postavljanje barvnih pasov, vzbujajo vtis razuma, toda pri njih ne gre za kakršenkoli poskus približevanja znanstvenemu pristopu k barvi ali za ‘merjenje’ njene intenzitete, krome, svetlosti, nasičenosti itd. Te slike nimajo zaledja v barvni gramatiki, simboliki, konvencionalni asociativnosti niti v zavestnem umiku v oazo čistega slikarstva, enako kot jih ne zanima (kulturološko) razčlenjevanje teh modernističnih strategij in ideologij. Zlokarnikova ostaja ujetnica barve zaradi njene najbolj primarne narave, ki v resnici ne obstaja kot oprijemljivo dejstvo, ampak je vedno približek, utvara in izmik znotraj temeljne nestabilnosti in spremenljivosti stvari. Vizije, ki jo na sliki slediš, kot pripoveduje avtorica, se ne da opredmetiti, zato lahko zasleduješ samo občutek, ki se na koncu procesa lahko povsem spremeni. Samovoljnost barve dopušča predvidevanje, a preprečuje gotovost. Njen slikarski problem je v tem podoben Albersovemu: zanima jo »mišljenje v situacijah«, kjer barve v interakciji spreminjajo ‘identiteto’ in se v različnih okoljih in odnosih vedno drugače vzpostavijo. Toda če je Albersov pristop matematično natančen, je njen intuitivnejši: čeprav se zdi, da te slike obvladuje red, je ta nastal kaotično in ne kot posledica racionalne prakse. Avtoričin postopek onemogoča togo sistematiko, saj izbira barv, odločitve in njihova usklajevanja nastajajo spontano, se prilagajajo obstoječemu in ga z vsako novo barvno intervencijo drugače modificirajo. Zlokarnikovo na barvo vežeta čudežnost njenih metamorfoz in radovednost: kako učinkujeta barvi, ki ju še nisi videl skupaj, kako se toni medsebojno preoblikujejo, kje prekiniti ploskev z barvno cezuro, ki izostri barvni zven, kako se spreminja in relativizira naša zaznava, kako barva sinestetično deluje, kakšna občutja sproža. Uporaba barve je pri njej pogumna, brez strahu pred očitki dekorativnosti, in odprta za eksperimentiranje tako pri iskanju neobičajnih kombinacij kot pri obdelavi barvne snovi.

Odnos do barve je tu afektiven in odvisen od razpoloženjskega vzgiba. Barva je čutni material, ki priklicuje, spominja ali ustvarja še ne definirana območja občutji. Prenesenost  njenih pomenov tukaj ni kulturni kod, ampak je vkodirana v gledanju. Ni nenavadno, da je avtorica serijo slik poimenovala Personae (Osebe) in jim dvakratno podelila osebni značaj: ne samo z afiniteto in transpozicijo lastnih predstav, ampak z njihovo emancipacijo in poosebljenjem. Zanjo obstajajo kot samostojne entitete, ‘živa bitja’, ki so nepredvidljiva, svojska in različna in zahtevajo stalno asimilacijo, pogajanje, dialog in vzpostavljanje novih sožitij.

Mnoštvo vizualnih informacij je ohromilo našo zavzetost pri opazovanju in ošibilo pozornost pri interpretiranju zaznave. Slike, ki ne napotijo k prepoznavanju, ne motivirajo h konkretnim ciljem in nimajo praktične vloge pri našem ravnanju v svetu, so z razliko, ki jo vzpostavijo do (pri)vajenega pogleda, zmožne ostriti čute. Vstop v barvo ustvari zatopljenost, ki pomeni odtujitev in odmik od vsakdanje stvarnosti, s tem pa tudi približek temeljnemu značaju zaznavanja in razbiranja sveta. Tukaj smo odvisni od majhnih razlik in drobnih pomenskih odtenkov.

Nadja Gnamuš

 

19.	Iz cikla Personae / From the Personae cycle, 2009, akril na platnu / acrylic on canvas, 210 x 70 cm19.	Iz cikla Personae / From the Personae cycle, 2009, akril na platnu / acrylic on canvas, 210 x 70 cm                                       Tista lepa modra, veš / That beautiful blue, you know, 2010, akril na platnu / acrylic on canvas, 90 x 30 cm x 4